Poročilo o dogodku

Odbor za zunanjo politiko (v nadaljevanju: OZP) je 13. 10. 2021 organiziral okroglo mizo v okviru parlamentarne dimenzije Konference o prihodnosti Evrope (v nadaljevanju KoFE) z naslovom »Prihodnost Evrope in vloga Evropske unije v multipolarnem mednarodnem okolju«. Okrogle mize, ki jo je vodila predsednica OZP Monika Gregorčič, so se v Državnem zboru udeležili: dr. Anže Logar, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, doc. dr. Erik Kopač, veleposlanik, stalni predstavnik Republike Slovenije pri zvezi NATO, Jernej Müller, politični direktor, generalni direktor Direktorata za skupno zunanjo in varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje zadeve, prek spleta pa sta kot vabljena govorca na dogodku sodelovala še dr. Božo Cerar, diplomat, veleposlanik v pokoju in doc. dr. Ana Polak Petrič, veleposlanica Republike Slovenije na Japonskem in v Republiki Filipini. Zainteresirana javnost je zaradi epidemioloških razmer dogodek lahko spremljala prek neposrednega prenosa na spletni strani: www.parleu2021.si, svoje pobude in razmišljanja pa so lahko sporočili na zunanja.politika@dz-rs.si. * * * Uvodoma je predsednica OZP Monika Gregorčič pozdravila prisotne in zainteresirano javnost ter predstavila, da je namen okrogle mize spodbuditi del domače strokovne javnosti k razmisleku o tem, kako naj Evropska unija (v nadaljevanju: EU) deluje na svojem zunanjepolitičnem in varnostnem področju. Nato je za uvodni nagovor besedo predala zunanjemu ministru. Dr. Anže Logar, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije, se je zahvalil OZP za organizacijo dogodka v okviru KoFE in dejal, da bo to tudi priložnost za razmislek o prihodnosti Evrope v svetu zlasti z vidika soočanja z geopolitičnimi posledicami aktualnih kriz. Po besedah ministra se na digitalni platformi KoFE predvsem sprožajo pobude za povečanje pristojnosti EU v zunanjepolitičnem delovanju, zlasti pri sooblikovanju sosedske politike, kjer se baltske države bolj usmerjajo k državam Vzhodnega partnerstva, osrednjeevropske države k regiji Zahodnega Balkana, sredozemske države pa usmerjajo svoje zanimanje v južno sosedstvo. Državljani in državljanke EU po besedah ministra pričakujejo tudi bolj drzne poteze EU pri uporabi tako »soft power« kot tudi pri oblikovanju »hard power«. V nadaljevanju je dejal, da je prihodnost EU odvisna od njene odpornosti na več področjih, zato je cilj predsedovanja Slovenije Svetu EU in vseh inštitucij EU utrjevati odpornost proti pandemijam, kibernetskim in hibridnim grožnjam. Nujno je zato krepiti strateško avtonomijo EU, hkrati pa utrjevati njeno odprtost v svetu. Kot ključno prednostno področje je minister navedel prizadevanja EU za prehod v zeleno digitalno delovanje, ki naj bi tudi s pomočjo Sklada za okrevanje vodilo v večje blagostanje Evropejcev. Po besedah ministra mora biti EU sposobna zagotavljati varnost in stabilnost svojega ozemlja in tudi soseščine, pri čemer si mora prizadevati za širjenje modela demokracije in evropskega načina življenja, ki morata biti dodaten motivator za zagotavljanje vrednot, na katerih je bila EU osnovana. Opozoril je, da se je pri tem potrebno izogniti protekcionizmu, saj ta vodi v zaprtost družbe. Zato je nujno krepiti odnose z isto mislečimi partnerji znotraj že vzpostavljenih povezav (npr. znotraj zveze Nato), pa tudi z drugimi partnerji. Po besedah ministra je cilj tako zunanjih kot obrambnih ministrov EU, da se to partnerstvo tudi ustrezno definira v Strateškem kompasu, pri čemer naj se ohrani komplementarnost s Strateškim konceptom zveze Nato. V nadaljevanju je dejal, da je za prihodnost EU pomembna tudi širitev, zato je s stališča Slovenije zelo pomembno utrjevanje dialoga med državami članicami EU, kar se je izkazalo tudi na Vrhu EU – Zahodni Balkan. Gre za pomemben doprinos k širitvi EU zlasti z njenega strateškega utrjevanja vpliva v regiji in v odnosih do tretjih sil. Ob tem je dodal, da je pomembno, da države aspirantke v regiji dosežejo enotnost in izvedejo reforme za približevanje k EU. Ob koncu je predstavil slovenska prizadevanja za sooblikovanje EU politik tako prek skupine EUMED 9 kot prek organizacije Blejskega strateškega foruma. Zaključil je, da je vedno bolj opaziti spreminjanje geostrateških politik, pri čemer je očitno, da Ruska federacija in Kitajska s svojimi dejanji večata vpliv v osrednji Aziji, kar med drugim vpliva tudi na naraščanje cen energentov. Zaradi takih situacij mora, po besedah ministra, EU utrjevati svojo avtonomijo na ključnih področjih, kot so: energija, kibernetika, digitalne tehnologije, razvoj novih tehnologij (trenutno je aktualna samooskrba s polprevodniki), krepitev preskrbovalnih verig. Izkazuje se namreč, da je EU tudi na teh področjih dopuščala primat tretjim trgom in je tako postala ranljiva. Zavzel se je za večje povezovanje z državami v Indo-pacifiški regiji ter za tesnejše sodelovanje z afriškimi državami zlasti zaradi nevarnosti njihovega migrantskega potenciala. Dejal je, da EU v prihodnje ne bi bila sposobna regulirati obsežnih migrantskih valov iz Afrike, zato je potrebno delovanje na multilateralni ravni, da se zagotovi razvoj v državah izvora migracij. Po besedah ministra si mora EU prizadevati, da bo ostala aktiven mednarodni partner in da bo notranje trdno povezana, saj bo le tako kot kredibilen deležnik vplivala na mednarodni tok dogodkov. EU mora po besedah dr. Logarja postati še bolj proaktiven globalni akter in ne le usihajoča »soft power« usihajočega gospodarstva, ki zgolj reagira in ne usmerja. Več naporov je zato na EU ravni potrebno usmeriti v bolj drzne sklepe in ukrepe, npr. začeti z oblikovanjem EU obrambnih sil, hkrati pa oblikovati take ukrepe, ki bodo utrjevale status EU v partnerstvih in na multilateralni ravni, kar je osnova za obstoj EU. Predsednica OZP je v nadaljevanju poudarila vlogo nacionalnih parlamentov pri sooblikovanju EU politik, saj ti predstavljajo aktivno vez med državljani in odločevalci. Ključno je torej soočati poglede in stališča na različnih področjih delovanja EU, saj je njeno delovanje v prihodnosti tesno povezano z dinamiko mednarodnega okolja. V nadaljevanju je dejala, da raznovrstne zdravstvene, gospodarske, podnebne, energetske, politične krize in konflikti močno vplivajo na delovanje držav, EU in mednarodnih organizaciji, saj imajo močan vpliv na celotno mednarodno skupnost. Izpostavila je, da je potrebno v razpravah KoFE naslavljati izzive in interese EU kot zveze sedemindvajsetih držav in tudi širše. Prihodnost EU je namreč premo sorazmerna najprej z njeno neposredno soseščino, pri čemer je izpostavila zlasti regijo Zahodnega Balkana in države Vzhodnega partnerstva, zanimanje pa je potrebno usmerjati tudi v evro-azijsko in afriško območje, končno pa je pomembno tudi povezovanje z enako mislečimi partnerji prek Atlantika in Pacifika. Poudarila je, da mora EU pospešeno utrjevati svojo globalno pozicijo, krepiti obstoječa tradicionalna partnerstva, razvijati nova in si prizadevati za ohranjanje ter promocijo evropskega načina življenja in vrednot. Ob koncu je pozvala k razpravi o potencialu EU z vidika uporabe »soft power« in »hard power«, o ustreznosti uporabe dveh konceptov, in sicer »strateške avtonomije« ali »strateške suverenosti« EU ter o obrambni politiki Evropske unije in njeni komplementarnosti z zvezo NATO. Dr. Božo Cerar, diplomat in veleposlanik v pokoju, je v svojem prispevku uvodoma umestil delovanje EU v mednarodnem okolju ter dejal, da je bila EU pomembnejši igralec le na nekaterih področjih in območjih, in sicer na področjih mednarodne trgovine in gospodarskega sodelovanja, ekonomskih sankcij in razvojne pomoči. Dejal je, da so se dejavnosti EU usmerjale največ na neposredno vzhodno in južno sosedstvo z izjemo intenzivnejšega usmerjanja razvojne pomoči v podsaharsko Afriko. Ocenil je, da to ni bilo dovolj za uspešno uveljavljanje interesov EU oziroma njenih članic v sodobnem svetu. Po besedah dr. Cerarja se je po koncu hladne vojne med glavnimi akterji vnela ostra tekma na ideološkem, političnem, ekonomskem, tehnološkem in tudi vojaškem področju in v tej tekmi je EU vse težje sledila spremembam. Odprl se je boj za prevlado vplivov v svetu med Kitajsko, Rusko federacijo in ZDA. Slednja sicer ostaja najmočnejša država in po vrednotah najbližje EU, vendar so se njena vloga in pogledi na zavezništvo začeli spreminjati. Po mnenju dr. Cerarja na ta način EU izgublja pomen tudi na račun tega, da EU oziroma njene članice niso bile sposobne ali voljne investirati več v odločnejšo skupno zunanjo politiko. Kritičen je bil do izjav predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in visokega predstavnika za zunanjo in obrambno politiko Josepha Borrella, ki sicer poudarjata potrebo po uveljavitvi EU kot geopolitičnega igralca, ki mu tudi jezik moči ne bo tuj, in da bo EU prevzela vodilno vlogo glede soočenja s podnebnimi spremembami, kibernetičnimi grožnjami, problemi v Afriki, vendar konkretnih implementacij na področju odgovornosti in zagotavljanja miru in varnosti na globalni ravni ni zaslediti. To se je izkazalo tudi ob ameriškem umiku iz Afganistana, kjer je bila EU po besedah dr. Cerarja le nemočna opazovalka, medtem ko so drugi akterji vlekli poteze, pogosto na škodo EU. Opozoril je tudi, da se prepočasno reagiranje EU odraža tudi v regiji Zahodnega Balkana, kjer so pobudo začele prevzemati Ruska federacija, Turčija in Kitajska. Podobno oslabljena vloga je opazna tudi v soseščini in bolj geografsko oddaljenih predelih (npr. v Indo-pacifiški regiji). V nadaljevanju se je osredotočil na odnose med EU in ZDA. Dejal je, da je EU svojo varnost in obrambo osnovala zelo odvisno od ZDA in menil, da bi bila na tem področju potrebna večja neodvisnost, zlasti zato, ker z imenovanjem nove ameriške administracije v ameriški zunanji politiki v odnosih med transatlantskimi zavezniki ni zaznati opaznejših sprememb na področjih promocije demokracije, človekovih pravic in spoštovanja mednarodnega prava. Skeptičen je bil do razmišljanja, da bodo ZDA spet prevzele vodilno vlogo v reševanju perečih mednarodnih problemov, pomembnih tudi za EU, oziroma za ohranjanje obstoječega mednarodnega liberalnega sistema. ZDA se namreč usmerjajo zlasti na mednarodno gospodarsko in trgovinsko sodelovanje ter podpirajo ozko tolmačenje vitalnih ameriških interesov (pristop »America first«), za uveljavljanje katerih so pripravljene uporabiti oboroženo silo. Gre torej za pragmatičen pristop oz. za »real politik«, ki je v ameriški javnosti dobro sprejeta. Dr. Cerar je opozoril, da v novem ameriškem globalnem pristopu ni več prostora za aktivizem, moralni pristop, ni več humanitarnega posredovanja in izgradnje držav (»nation building«) ter »vsiljevanja njihovega modela drugim«. Načelno zavzemanje za demokracijo in človekove pravice je sicer še prisotno, vendar nekako v drugem planu, pri čemer bodo demokracija in človekove pravice le orodje predvsem v soočenju ZDA s Kitajsko. Kot dokaz, da se ameriški interese usmerjajo drugam, je navedel umik ZDA iz Afganistana, ki ni bil dogovorjen ne z afganistansko vlado ne z zahodnimi zavezniki, prav tako se ZDA z EU niso posvetovale pri oblikovanju zavezniškega pakta AUKUS (Avstralija, Združeno kraljestvo, ZDA). Opozoril je, da gre za prelomno točko nastopanja ZDA v mednarodnih odnosih, kjer sicer ZDA ostaja pomembna t.i. super sila, vendar bo v posameznih zavezništvih in partnerstvih (ali pri oblikovanju novih) prvenstveno vse odvisno od tega, kako ključna so ta partnerstva za uresničevanje vitalnih interesov ZDA. Pri tem je dejal, da mora EU dobro premisliti svojo geostrateško vlogo v Indo-pacifiški regiji, saj bo od tega odvisno tudi zavezništvo z ZDA. Dr. Cerar se je v nadaljevanju osredotočil na vlogo multilateralizma v globalnem svetu. Dejal je, da sta zaradi vzpenjajočega avtokratičnega vodenja držav ter promoviranja ozkih nacionalnih interesov demokracija in s tem multilateralizem v krizi, mednarodne organizacije z OZN na čelu pa marsikdaj neučinkovite v iskanju rešitev za novodobne probleme. Dejal je, da se poraja občutek, da se spet vračamo v čas vestfalske mednarodne ureditve, na priseganja na absolutno suverenost nacionalne države in nevmešavanja v notranje zadeve, kjer je »odgovornost zaščititi« praktično izginila, mednarodni mir pa naj bi bil odvisen od ravnotežja moči med velikimi, ki ne utemeljujejo svoje moči na spoštovanju pravil (»rule of law«), temveč na moči (»rule of power«), kar je zaskrbljujoče zlasti za manjše akterje. Dejal je, da bi se EU morala bolj zavedati svoje odgovornosti pri kreiranju mulitlateralizma, saj gre za spoštovanje vrednot, na katerih je bila EU osnovana. Neangažiranost EU in ohranjanje »statusa quo« po besedah dr. Cerarja neizogibno vodi k nadaljnjemu slabšanju položaja EU v mednarodni skupnosti in njeni odvisnosti od volje drugih akterjev in celo odpira vprašanje smiselnosti nadaljnjega obstoja. Zato mora EU na zunanjepolitičnem področju nujno krepiti večjo koherentnost, samozavest, odločnost in s tem utrjevati učinkovitost in strateško veljavo. Po besedah dr. Cerarja je med državami članicami nujen dogovor, kako okrepiti močno razrahljano notranjo kohezijo, prizadeto z migracijsko krizo, brexitom in covidom-19, kakšni bodo dolgoročnejši odnosi s po eni strani partnerji, po drugi pa tekmeci EU (ZDA, Kitajsko, Rusko federacijo). Potreben je dogovor o varnosti zunanjih meja in potrebno je oblikovati odnos do ilegalnih migracij ter preučiti humanitarni in varnostni aspekt migracij ter podpirati človekove pravice, vendar na način, ki bi bil za EU vzdržen. Dejal je, da vsakodnevne razlike v pogledih na globalne izzive slabijo notranjo povezanost držav članic, kar vpliva tudi na to, da na področju zunanje in varnostne politike ne prihaja do večjih sprememb. Menil je, da bo odgovore na ta pereča vprašanja moč iskati šele po nemških in francoskih volitvah, vedno bolj pa bo potrebno v ustrezni meri upoštevati tudi srednje in vzhodnoevropske članice. Kot možnost vidi iskanje rešitev v obstoječem političnem in pravnem okviru, pri čemer ustanovne članice zagovarjajo večjo integriranost oz. federativno ureditev, kar pa bi terjalo globje spremembe sporazumov EU, vendar pa večinske podpore temu zaenkrat ni. Ob koncu prispevka je dr. Cerar spregovoril še o strateški avtonomiji, konceptu, ki bi terjal čimprejšnjo realizacijo zlasti na področju varnosti in obrambe. Dejal je, da se je predsednica Evropske unije v govoru o stanju v EU bolj osredotočila na tehnološko plat varnosti in obrambe, vendar je potrebno čimprej najti ravnotežje med strateško avtonomijo in čezatlantskim sodelovanjem, saj je to ključno tudi za oblikovanje ustreznejših mehanizmov sprejemanja zunanjepolitičnih odločitev in zmogljivosti za njihovo uresničitev. Ob tem je opozoril na zaenkrat še nerešen izziv, ali bi se te odločitve sprejemale na podlagi večinskega odločanja, ali bi bila pristojnost prenesena na EU inštitucije ter tudi, kako bi bila EU kot geopolitični igralec sposobna poleg »soft power« uporabiti tudi »hard power«. Opozoril je tudi na težave, ki se utegnejo pojaviti ob dejstvu, da bi krepitev obrambne moči EU zahtevala večja finančna vlaganja držav članic, vendar dodal, da je EU gospodarsko še vedno zelo močna in več sredstev (in predvsem njihovo boljše izkoriščenje) za uveljavljanje zunanjepolitičnih interesov za varnost in obrambo, s čimer bi EU postala tudi prepoznavni zunanjepolitični akter, ne bi smel biti nerešljiv problem. Zaključil je, da gre za pomembno vprašanje, ki bi zahtevalo ravnanje EU z enim glasom, v nasprotnem primeru bi tudi države članice lahko začele sklepati separatne dogovore z Rusko federacijo, Kitajsko ali celo Turčijo, čemur pa bi se morala EU izogniti. Doc. dr. Erik Kopač, veleposlanik in stalni predstavnik Republike Slovenije pri zvezi NATO, je sprva izrazil strinjanje s stališči dr. Boža Cerarja in se pridružil mnenju, da se je v zunanjepolitičnem delovanju ZDA zgodil občuten preobrat, zlasti s preusmeritvijo interesov v Indo-pacifiško regijo, kjer največ pozornosti namenjajo Kitajski, poleg tega pa je za njih pomembno tudi delovanje Ruske federacije. Poudaril je, da so ne glede na to, ZDA še vedno zelo aktivne v evroatlantskem območju. Pred nadaljevanjem razprave je izpostavil, da bodo izraženi pogledi njegova osebna stališča, ki pa bodo v nekaterih pogledih odražala tudi stališče zavezništva NATO, kjer je stalni predstavnik Republike Slovenije. Nadaljeval je z zunanjepolitično usmeritvijo EU oziroma krepitvijo njenega položaja v vedno bolj dinamičnem globalnem okolju, ki je zaznamovano tudi z vedno več varnostnimi grožnjami. Menil je, da je za EU ključna krepitev njenega geostrateškega položaja – z vsemi in povsod. Ob tem je pojasnil, da je že skozi evolucijo EU krepila svojo gospodarsko moč, zato je naravno, da sedaj okrepi tudi svojo zunanjepolitično in varnostno dimenzijo. Poudaril je, da je ključen fokus EU v njeni neposredni soseščini – Zahodni Balkan, Severna Afrika (Magreb) in nenazadnje tudi Ruska Federacija. Zadnja dogajanja, torej ekonomske kriz, ter brexit, so EU v mednarodni skupnosti prikazale kot šibkega akterja, zato potrebuje ambiciozno agendo za naprej, vendar pa mora pristopati k njej previdno in tudi realistično. To pomeni, da si v prihodnje neuspelih zgodb ne more privoščiti, saj bi dodatno škodovale njenemu ugledu. Potreben je razvoj ambicioznejše varnostne in obrambne politike, pri čemer sta ključna dejavnika politična volja njenih držav članic ter njene zmogljivosti. V povezavi s slednjimi je menil, da je Evropa vedno delovala bolj v zaledju ZDA, ki so pokrivale tudi manko evropskih članic zveze NATO. Osvetlil je pomen verodostojnosti EU zlasti pri krepitvi njene zunanje in varnostne politike, saj je ta v marsikaterem pogledu že bistveno ogrožena. Ob tem je poleg vplivov Kitajske in Ruske federacije izpostavil zlasti občutno izgubljanje kredibilnosti v regiji Zahodnega Balkana, ki je za EU sicer strateško zelo pomembna. Tudi tamkajšnje države aspirantke namreč počasi dvomijo ali koristi članstva v EU resnično odtehtajo vse zahteve, ki morajo biti pri tem izpolnjene in zato izgubljajo tudi motivacijo na poti evropske integracije. V nadaljevanju je izpostavil nujnost poglabljanja obstoječih in iskanja novih partnerstev, kar je še posebej pomembno zaradi globalizacije in vzhajajočih novih varnostnih groženj. Ob tem je poudaril, da je za EU ključno definiranje prioritet, v katero prvotno spada njena soseščina, torej tudi regija Zahodnega Balkana, ki je sicer geografsko del Evrope. Na tem področju je skozi leta opazen rahel napredek, vendar je ta po njegovi oceni prepočasen, zlasti v primeru širitvenega procesa, tudi v povezavi z regijo Zahodnega Balkana. Opozoril je na pomanjkanje enotnosti EU, kar se je velikokrat izkazalo že v preteklosti, podobno pa v primeru širitvenega vprašanja na Zahodni Balkan, da države članice ne zavzemajo enotnih stališč. Eden od razlogov za to je tudi sprejemanje odločitev s konsenzom, vendar pa spremembe tovrstnega načina odločanja še ni na vidiku. Sklenil je, da mora EU jasneje definirati svoje cilje in prioritete na področju zunanje politike ter varnostne in obrambne politike. Izpostavil je, da je brexit občutno spremenil pozicijo evropske skupne zunanje in varnostne ter tudi obrambne politike, ob tem pa se je navezal tudi na zvezo NATO in poudaril, je z odhodom Združenega kraljestva iz EU postalo dejstvo, da je kar 80 % vojaških zmogljivosti zveze NATO izven EU. Na tej točki je izpostavil, da nekatere države članice ne izpolnjujejo svojih obveznosti že znotraj zveze NATO. Po njegovem mnenju je širitveni proces EU ne le politično orodje, ampak tudi temelj varnosti, saj s širitvijo zagotavljamo stabilnost na nevojaški način, hkrati pa EU gradi tudi na svoji kredibilnosti. V nadaljevanju je poudaril, da je sodelovanje z drugimi akterji zaradi prenasičenosti izzivov nujno. To sodelovanje mora potekati na različnih ravneh, tudi z državami kot sta Ruska federacija in Kitajska, na področjih, kjer interesi sovpadajo. V tem kontekstu je izpostavil da so ZDA za EU naravni zaveznik, zato je krepitev tega partnerstva še pomembnejša v času, ko na moči pridobiva Kitajska in posledično vedno bolj uspešno kreira tudi mednarodne odnose, na vojaški moči, tudi na nekonvencionalen način, pa pridobiva tudi Ruska federacija. Menil je, da tudi nova zavezništva, ki jih v Indo-pacifiški regiji sklepajo ZDA, ne morejo nadomestiti evroatlantskega zavezništva. Ob koncu je pripomnil, da so poskusi EU za krepitev svoje vojaške moči popolnoma legitimni in da je poskus prehoda z »soft power«, na tako imenovano »hard power« več kot pričakovan, kljub delovanju zveze NATO, ki nudi EU ključni varnostni okvir tudi na področju hibridnih in kibernetskih groženj. Izpostavil je pomen komplementarnosti, v vezi z uporabo trde evropske moči pa je izrazil zaskrbljenost glede zadostne politične volje držav članic, predvsem pa je izpostavil vprašanje dejanskih zmogljivosti EU. Doc. dr. Ana Polak Petrič, veleposlanica na Japonskem in v Republiki Filipini, je spregovorila o izzivih, vlogi in priložnostih EU v Indo-pacifiški regiji. Pozdravila je razpravo o regiji, ki bo po njeni oceni v prihodne težiščna, tako za odločevalce kot tudi za državljane EU, saj je in bo v tej regiji skoncentrirana globalna gospodarska rast in tehnološki napredek, poleg tega pa je pričakovati, da se bo politična in vojaška dominanca iz evroatlantske prestavila v Indo-pacifiško regijo. Po besedah dr. Polak Petrič bo zato od sodelovanja s to regijo odvisna tudi regionalna in globalna varnost, s tem pa posledično tudi gospodarska rast in blaginja. V nadaljevanju je dejala, da se termin Indo-pacifiška regija pojavlja kot geografski konstrukt od leta 2007, vendar pa že od začetkov rabe termin pomeni tudi strateški konstrukti v kontekstu zunanje in varnostne politike. Dejala je, da je sicer opaziti profiliran pristop držav tako do regije kot celote kot tudi do držav v njej, vendar se vedno bolj oblikuje premisa, da ohranjanje svobodne in na osnovi mednarodnega prava temelječe Indo-pacifiške regije pomeni varnost in stabilnost tako regije kot tudi globalno. Poudarila je, da regija postaja tudi vedno pogostejša tema zunanje politike in mednarodnih odnosov, kar se izkazuje tudi po skupnem nastopanju regije na mednarodnem podiju in povečanem zanimanju velesil do regije, saj se novi globalni izzivi in vsi geostrateški premiki dogajajo ravno v Indo-pacifiški regiji. Nato je nanizala šest ključnih premis, ki so medsebojno prepletene in soodvisne ter bodo v bodoče usmerjale pogled EU na regijo. Kot prvo je izpostavila, da je Indo-pacifiška regija globalno danes najmočnejša in ima tudi nesluten gospodarski potencial, saj sta že danes dve tretjini gospodarske moči skoncentrirani na območje Kitajske, Japonske, Indije in držav JV Azije. Regija je postala glavni igralec na področju tehnološkega razvoja, digitalizacije in znanstvenih raziskav, pri tem pa je pomemben podatek, da je dve tretjini patentov registriranih ravno v državah regije. Poleg tega k velikemu potencialu pripomore tudi dejstvo, da 60 % mednarodne svetovne trgovine poteka prek te regije in kar 30 % čez Južnokitajsko morje. Kot drugo je poudarila, da ima Kitajska vedno večjo gospodarsko moč in politični vpliv v regiji ter globalno, veča se njena vplivnost v multilateralnih mednarodnih organizacijah, postaja pa tudi vedno močnejša vojaška sila. Ko tretje pomembno gledišče za razumevanje pomembnosti regije je navedla dejstvo, da ZDA že od leta 2011 večjo pozornost namenjajo tej regiji, v zadnjem času pa jo tudi usmerjajo na zelo organiziran način ter vzpostavljajo močna zavezništva z državami v regiji. Po besedah dr. Polak Petrič je odnose z regijo potrebno gledati tudi skozi četrto premiso, da se tu večajo tenzije in pojavljajo krizna žarišča (Hongkong, Tajvan, Južnokitajsko morje), kar je zaskrbljujoče. Gre za regijo, ki generira veliko ozemeljskih sporov (zlasti na morju glede morskih režimov), veliko kibernetskih napadov, veliko vojaških vaj in manevrov, bije pa se tudi očiten boj za prevlado v digitalnem svetu. Poudarila je, da je v regiji moč opaziti soočanje in tekmovalnost dveh hegemonov ZDA in Kitajske. Zaskrbljujoča je zlasti tendenca po oboroževalni tekmi v regiji, predvsem pa dejstvo, da ni nobenega regionalnega varnostnega mehanizma, v okviru katerega bi lahko države reševale omenjene konflikte in spore. Odnos do regije je po besedah dr. Polak Petrič moč razumeti tudi prek pete premise, to je zavezništvo. Dejala je, da je v regiji očiten porast kreiranja novih in krepitev že obstoječih gospodarskih, političnih in trgovinskih zavezništev med državami v regiji in tudi z državami zunaj regije. Ob tem je izpostavila QUAD, večstranski varnostni dialog med ZDA, Indija, Japonsko in Avstralijo, ki se je poglobil ravno v času pandemije, ter ameriško-britansko-avstralsko zavezništvo AUKUS, ki služi zlasti kot varnostni pakt za izmenjavo visokih tehnoloških dosežkov (vključno s podmornicami na jedrski pogon) na področjih kibernetskih zmogljivosti, orožja velikega dosega in umetne inteligence. Cilj omenjenih novih in starih zavezništev je po besedah dr. Polak Petrič moč iskati v uravnoteženju vzpenjajoče moči Kitajske, drugi trdijo, da gre za prevlado ZDA in zaveznic v regiji, najbolj utemeljeno pa je dejstvo, da je cilj zavezništev zagotoviti varnost in stabilnost v regiji, delovanje demokracije, človekovih pravic in mednarodnega prava. Kot zadnje pomembno dejstvo, ki kreira pogled na Indo-pacifiško regijo, je izbrana govorka navedla, da bo v prihodnosti vedno težje balansiranje med dvema velesilama v regiji in tudi širše. Od tega odnosa med ZDA in Kitajsko bodo odvisne tudi dejavnosti EU in drugih akterjev, saj podatki pričajo o veliki gospodarski prepletenosti odnosov držav v regiji; to je podkrepila s podatkom, da je Kitajska za EU drugi največji trgovinski partner, za Avstralijo, Novo Zelandijo in Japonsko pa celo prvi. Ob zaključku svojega prispevka se je dr. Polak Petrič osredotočila na vlogo EU in priložnosti držav članic v regiji. Dejala je, da je EU največja vlagateljica in vodilna sila na področju razvojnega sodelovanja, po drugi strani pa je vedno bolj pomembno gospodarsko sodelovanje s posameznimi državami v regiji, ki postajajo vedno bolj trgi z rastočim potencialom. EU postaja odvisna od dobavnih verig in proizvodnje iz držav v regiji, zlasti iz Kitajske, kar pomeni, da bo EU morala svoje delovanje zastaviti tudi v smeri načrtovanja večje strateške avtonomije EU. Povedala je, da je Svet EU aprila 2021 odobril sklepe o strategiji EU za sodelovanje v Indijsko-pacifiški regiji in ocenila, da tudi ta hiter proces kaže na dejstvo, da se države članice zavedajo, da se je potrebno aktivno odzivati na te premike v regiji. Cilj tega dokumenta je namreč krepitev sodelovanja z regijo ter prispevati k varnosti, stabilnosti in trajnostnemu razvoju regije. EU si je pri tem zadala širok spekter sodelovanj v regiji, ključno pa je, da je pristop vključujoč do vseh držav v regiji (tudi do Kitajske) in osredotočen na področja, kjer obstaja skupni interes sodelovanja: podnebne spremembe, zdravje, mulitlateralizem. Po beseda izbrane govorke strategija potrjuje, da je regija za EU vedno bolj pomembna tudi z vidika naslavljanja globalnih izzivov, saj EU v njej vzpostavlja pomen regionalne stabilnosti, ki jo ogroža kopičenje vojaških zmogljivosti in grožnja totalitarnih režimov. EU ob tem priznava, da je situacijo v Južnokitajskem morju in tajvanski ožini moč razumeti tudi kot grožnjo varnosti in blaginji EU, kar pa sta njena ključna in vitalna interesa. Ob koncu je povezanost EU in Indo-pacifiške regije predstavila tudi prek Okrepljene strategije EU za povezovanje Evrope in Azije iz leta 2018, ki je nastala kot odgovor EU na krepitev moči Kitajske. Gre za iniciativo s ciljem boljše povezljivosti in diverzifikacije evropskih oskrbovalnih poti, ki bi pripomogle k zmanjšanju strateške odvisnosti EU in bi okrepila konkurenčnost. Zato je EU že sklenila partnerstva z Japonsko in Indijo, načrtuje se tudi partnerstvo z Zvezo držav Jugovzhodne Azije (ASEAN) in ZDA. Zaključila je, da je glede na aktualno stanje in procese, ki se nakazujejo v tem območju, prisotnost in sodelovanje EU pozitivno in dobrodošlo, saj ima slednja gospodarski interes in interes za stabilnost ter varnost, kar je v interesu tudi ZDA, Japonske in Avstralije. Poudarila je, da je za EU sedaj ključna implementacija vseh strateških dokumentov sodelovanja z Indo-pacifiško regijo, kot problematično pa se lahko izkaže vloga EU v kontekstu zagotavljanja varnosti, saj je ta dokaj omejena. Države članice in tudi posledično EU v regiji namreč niso razumljene kot močni varnostni akterji, kar rezultira, da EU ali posamezne države članice niso del zavezništev QUAD ali AUKUS. Ob koncu je dejala, da se opaža tudi problem enotnosti držav članic do sedanjih in prihodnjih izzivov v regiji. EU sicer uspeva ohranjati večplasten, vključujoč in pragmatičen pristop do regije, vendar je bojazen, da bodo prihodnji izzivi in trenja v regiji na preizkus postavili enotnost EU predvsem v politiki do Kitajske, ki se bo odražala v uravnoteženju med politiko zadrževanja in sodelovanja. Jernej Müller, politični direktor in generalni direktor Direktorata za skupno zunanjo in varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje zadeve se je v svoji predstavitvi osredotočil na štiri koncepte, pri čemer je izpostavil strateško suverenost EU, vprašanje moči, interes EU v povezavi z nacionalnimi interesi njenih držav članic ter način odločanja v EU. Poudaril je, da se v različnih razpravah o prihodnosti EU vedno pogosteje pojavlja tudi vprašanje, ali EU sploh je globalni akter zlasti z vidika nastopa na zunanjepolitičnem globalnem geostrateškem prizorišču. Podal je oceno, da to drži, saj EU predstavlja skupnost 27 držav, ki so skupaj močnejše. Glede koncepta strateške avtonomije oziroma strateške suverenosti je izpostavil, da predstavljata vsebino, ki je v veliki meri enaka, ne moremo pa ju popolnoma enačiti. Razprava o konceptu strateške avtonomije se je začela v prejšnjem mandatu Evropske komisije, ko je bila visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Federica Mogherini, pri čemer se je hitro postavilo vprašanje, do koga želi EU ta koncept avtonomije uveljaviti. V času Trumpove administracije v ZDA se je pogosto poudarjalo, da mora bit EU bolj avtonomna v odnosu do ZDA, vendar pa se veliko držav članic s tem ni strinjalo, saj je bistvo strateške avtonomije oziroma suverenosti ravno to, da smo v partnerstvih močnejši. Prav zato, je pojasnil, se v zadnjem času pogosteje uporablja termin strateške suverenosti, pri čemer je ključno vprašanje, kako bo EU izkoristila svoja sredstva in zmogljivosti v prihodnosti, da bo še dodatno okrepila svoj položaj v mednarodni skupnosti. V nadaljevanju se je dotaknil načinov odločanja na področju skupne zunanje in varnostne politike. Poudaril je, da se odločitve na tem področju sprejemajo s konsenzom in so v pristojnosti držav članic, kar je v procesu odločanja o pomembnih vprašanjih velikokrat problem, ker je konsenz vendarle težko doseči. Izpostavil je, da se prav zato v zadnjem obdobju pojavljajo razmisleki o poskusu modifikacije načina odločanja, pri čemer je izrazil skepticizem, da morda ta rešitev ne bi bila zadostna. Dejal je, da konsenzualno odločanje prinaša tudi veliko mero solidarnosti s strani držav članic ter da bi odmik od le-tega dolgoročno pomenil veliko relativizacijo in obenem manj skupnega nastopanja, česar pa si EU ne sme privoščiti. Zatrdil je, da se geostrateški položaj EU primarno definira s konkretnimi aktivnostmi. EU je globalna sila tako na področju gospodarstva kot razvojnega sodelovanja in hkrati tudi na drugih področjih nastopa ob boku najpomembnejših geostrateških akterjev, razen na področju zunanje, varnostne in obrambne politike. V tem okviru se je navezal na t. i. uporabo »soft« in »hard power«. Poudaril je, da je uporaba »soft power« osnova za krepitev političnega položaja EU, kamor spada tudi širitveni proces, ki kot tak spada med eno najbolj transformativnih politik v zgodovini zunanjih odnosov EU, hkrati pa predstavlja tudi najbolj učinkovito zunanjepolitično strategijo. Izrazil je obžalovanje, da v zadnjem času ta politika širitve zastaja, predvsem pa, da je proces predolgotrajen, kar zmanjšuje tudi učinek širitvene politike, hkrati pa posledično pojenja tudi transformacijska moč EU in njena kredibilnost. Glede uporabe »hard power« je menil, da ne sme biti uporabljena neposredno. V vezi s tem je poudaril, da definicija »hard power« niso le vojaške zmogljivosti, temveč tudi pripravljenost, odzivnost in odločnost ukrepanja, s katero mora EU nadgraditi svojo »soft power« in na ta način jasno zagovarjati svoje politike. Ponovno je izpostavil koncept strateške suverenosti, ki se po njegovi interpretaciji tesno prepleta tudi z uporabo »hard power«. Sklenil je, da je skupna zunanja in varnostna ter obrambna politika zelo dobro zastavljen koncept z veliko težavnimi elementi, saj ta ne vsebuje celotnega spektra zunanjih odnosov EU, ki so povezani tudi z drugimi področji kot so trgovinska politika, razvojno sodelovanje, energetika, itd. Orisal je tudi primerjavo evropskega interesa z nacionalnim interesom, pri čemer je pojasnil, da je Globalna strategija EU predstavljala poskus definicije skupnega interesa EU. V tem primeru se je izkazalo, da je do takšnega skupnega interesa zelo težko priti, zlasti zato, ker tudi Globalna strategija EU ni uživala podpore s strani vseh držav članic EU, pri tem pa so pomembno vlogo odigrali ravno njihovi nacionalni interesi. Ponovno je poudaril, da so zunanjepolitične odločitve v pristojnosti držav članic ter da se v okviru EU države članice le politično zavežejo s podporo raznim skupnim stališčem na tem področju, zato je tudi jasna definicija evropskega skupnega interesa zelo težko dosegljiva. Na to pa v veliki meri prav tako vplivajo razhajanja v nacionalnih interesih držav članic zlasti na področju vprašanj, ki so povezana z varnostjo. Izpostavil je, da do poenotenja pride veliko hitreje takrat, ko je percepcija ogroženosti enaka, zato je bistven celovit pristop do definicije moči. Globalni izzivi so skupni celotnemu svetu, kar pomeni, da skupnost medsebojno postaja vedno bolj povezana, zato je tudi poenotenje znotraj EU lažje, zlasti na področju kibernetske varnosti, itd. Za zaključek je osvetlil uporabo novega termina, ki opredeljuje t. i . »pametno moč« in predstavlja skupek mehke in trde moči, pri tem pa je najpomembnejše, da se vse aspekte moči med seboj poveže na pameten način. Po njegovem mnenju je to eno izmed ključnih vprašanj, ki bo odločalo o tem, ali bo EU še naprej ostala globalna sila. V razpravi je član OZP Nik Prebil (PS LMŠ) sprva poudaril pomen KoFE, ki po njegovem mnenju lahko prinese nov zagon, ki ga EU še kako potrebuje. Glede vloge EU v aktualnem globalnem svetu je izpostavil, da gre na eni strani za pomen jasnosti evropske zunanje politike, na drugi strani pa njene enotnosti. Opozoril je na nekonsistentnost ključnih sogovornikov v okviru evropske zunanje in varnostne politike, saj enkrat na tem mestu nastopi predsednik Evropskega parlamenta, drugič predsednica Evropske komisije, potem spet visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko. V širšem smislu to po njegovem mnenju pušča slab vtis v odnosu s tretjimi akterji in kaže tudi na neravnovesje in neenotnost EU na mednarodnem političnem parketu. Izpostavil je dejstvo, da so ti odzivi velikokrat prepočasni, nejasni, neenotni in nekonsistentni. Dotaknil se je odnosov s Kitajsko, ki je na številnih področjih že vodilni globalni akter, kar kaže na občutno spremembo razmerij moči v svetu. EU je sicer zadržana glede politike Kitajske, kljub temu pa je gospodarsko partnerstvo med Kitajsko in EU, zlasti z vidika ekonomske stabilnosti, zelo pomembno. S strateškega vidika je najpomembnejši za EU širitveni proces zlasti na regijo Zahodnega Balkana, ki je pomemben tudi z vidika varnosti in celo razvoja celotne regije. Dejal je, da tudi Slovenija konsistentno poudarja pomen soseščine, vendar pa je na področju širitvene politike bilo storjenega premalo, zato se je strinjal, da si EU v prihodnje ne sme privoščiti več napak. Dotaknil se je tudi področja obrambe in varnosti, pri čemer je menil, da izkušnje kažejo, da se EU na krize odziva slabo, kar se je izkazalo v primeru krize v Afganistanu, prav tako v času pandemije covid-19. Glede odločanja s konsenzom je menil, da gre za institut, ki zahteva konkretne pogovore tudi na širši evropski ravni. Poudaril je, da EU nudi številne prednosti in hkrati izrazil upanje, da bo v prihodnje pri naslavljanju izzivov še uspešnejša, pri čemer je ključno zlasti sodelovanje. Glede vojaških in obrambnih zmogljivosti EU se je ravno tako strinjal, da bi bilo kakršnokoli podvajanje struktur na tej ravni napaka, predvsem zaradi učinkovitosti že obstoječe strukture, ki predstavlja varnostni okvir tudi za EU, torej zveze NATO. V zaključku razprave je izrazil opažanje, da se transatlantski odnosi večinoma osredotočajo na odnose EU z ZDA. Ob tem ga je zanimalo, ali bi morala EU več napora vložiti tudi v bolj poglobljene in raznovrstne pogovore s Kanado ter mogoče tudi z državami Srednje Amerike, ki so tudi sicer tesne partnerice obeh omenjenjih držav. Navezal se je tudi na nedavno končani vrh EU-Zahodni Balkan, ki na žalost ni prinesel konkretnega napredka, čeprav si je Slovenija kot predsedujoča za to prizadevala. Zanimal ga je pogled vabljenih govorcev na dano situacijo. Poslanec Andrej Černigoj (PS NSi) je poudaril, da na prihodnost Evrope v veliki meri vpliva tudi kritičnost oziroma nekritičnost njenih držav članic. Osvetlil je uporabo evropske »soft power«, ki se kaže tudi v položaju EU kot enega največjih donatorjev. V vezi s tem pa je opozoril na problem, da z večanjem donacij raste tudi ogroženost EU, zato je krepitev njene zunanje in varnostne politike nujno potrebna. EU je predstavil kot pozitiven projekt na številnih področjih, med drugim je izpostavil zagotavljanje miru, gospodarske moči, mobilnosti, itd., vendar pa je menil, da je trenutno EU v obdobju, ko mora storiti korak naprej. Opozoril je, da je premalo iskanja skupnih elementov med državami članicami in preveč očitnih razlikovanj, kar ustvarja razkol tako med državami članicami, kot tudi med evropskimi narodi. Menil je, da tovrstne napake niso dobre za prihodnost Evrope. Dejal je, da so na področju zunanje in varnostne politike poleg širitvenega procesa na Zahodni Balkan pomembna tematika tudi migracije. Obe tematiki sta tesno povezani, saj bi po njegovem mnenju s priključitvijo Zahodnega Balkana k EU bili korak bližje tudi rešitvi problematike migracij. Njegova ocena je, da je potrebno celostno reševanje izziva migracij, pri čemer bi bilo potrebno vzpostaviti posebnega pogajalca, ki bi projektno naslavljal to področje. Izrazil je tudi dvom glede naklonjenosti uporabi »hard power« EU, predvsem zato, ker v določenih pogledih obstaja tudi nekaj nenaklonjenosti celo v zvezi NATO. Zanimalo ga je, ali je krepitev zunanje in varnostne politike možen konkreten dosežek v prihodnosti, zlasti z vidika zagotavljanja solidarnosti, predvsem pa, ali je EU na uporabo »hard power« zadostno pripravljena. Član OZP mag. Branko Grims (PS SDS) je menil, da so za prihodnost Evrope potrebne konkretne spremembe. Poudaril je, da se Evropa ne bi smela toliko ukvarjati z različnimi ideološkimi projekti, saj na ta način zamuja možnosti za izkoristek primerjalnih prednosti v svetovni ekonomiji, ki jih je sama ustvarila. Dejal je, da bi se Evropa morala vrniti k izhodiščem in vrednotam, na katerih je bila ustanovljena, in graditi na njenih bogastvih kot so njene kulture, narodi in tradicije ki jo sestavljajo. Zatrdil je, da je potrebna krepitev načel na katerih je bila oblikovana EU, predvsem pa je menil, da je pomembno v ospredje evropske politike postaviti tudi družinsko politiko. V nadaljevanju so vabljeni govorci predstavili še svoje sklepne misli. Dr. Božo Cerar, diplomat in veleposlanik v pokoju, je podal oceno, da se mnenja sodelujočih na okrogli mizi ne razhajajo in da so mišljenja podobna. Poudaril je, da je skozi celotno kariero močno zagovarjal čezatlantsko sodelovanje, vendar pa je ob naraščajočih grožnjah, ki prihajajo zlasti iz soseščine, EU postavljena pred dejstvo, da mora za lastno varnost poskrbeti tudi sama. Ne glede na to je menil, da so potrebni tudi dodatni napori za zagotovitev varnosti v okviru zavezništva zveze NATO. V odgovoru na vprašanje glede čezatlantskega sodelovanja je pojasnil, da gre v veliki meri najprej za sodelovanje z ZDA, vendar pa je v to vpeta tudi Kanada in države Severne Amerike. Vrsta evropskih držav tesno sodeluje tudi s Kanado in tudi Severno Ameriko, nekatere tudi na podlagi njihove kolonialne preteklosti. Kljub temu, da na tej relaciji obstaja velik gospodarski potencial, pa je menil, da nekatere, zlasti manjše evropske države, morda tudi zaradi oddaljenosti na ta del Zahoda pozabljajo. Kot enega ključnih in najvidnejših projektov, kjer tudi Slovenija tesno sodeluje s Kanado, je omenil ITF – Ustanovo za krepitev človekove varnosti, ob tem pa dodal, da je možnosti za krepitev sodelovanja veliko, da pa jih je potrebno le pametno izkoristiti. V zaključku je pojasnil, da se EU na področju krepitve zunanje in varnostne politike nahaja v »status quo«, ki ga mora preseči, ključno je le vprašanje, ali bo to mogoče doseči z obstoječim redom. Strinjal se je, da so spremembe potrebne, vendar je izrazil zaskrbljenost, nad mankom konkretnih predlogov zanje, zlasti zaradi vedno bolj negotove prihodnosti. Veleposlanik in stalni predstavnik Republike Slovenije pri zvezi NATO doc. dr. Erik Kopač je obrazložil, da v regiji Zahodnega Balkana hkrati potekata dva procesa, oba v evroatlantske integracije. Menil je, da je bila v tem kontekstu zveza NATO bolj uspešna, s tem ko je prišlo do uspešnega članstva Črne Gore in Severne Makedonije v zavezništvu. Dejal je, da je temu tako tudi zato, ker je fokus delovanja zavezništva bistveno manjši kot v EU. Prav zato je ocenil, da je potrebno iskanje dodatnih sinergij obeh omenjenih procesov, tudi zato, ker so interesi oziroma pogledi na širitev nekaterih držav članic nekoliko nasprotujoči. Izrazil je mnenje, da je na tem področju vloga Slovenije, kot velike poznavalke razmer, njene umeščenosti v prostor in dolgoletne skupne zgodovine, lahko ena njenih ključnih zunanjepolitičnih vlog. Podal je prepričanje, da je potrebna pozitivna naravnanost in ocenil, da tudi ambicije Slovenije glede nedavnega vrha EU in Zahodni Balkan niso bile previsoke, saj vrh ni bil predviden kot širitveni, mora pa Slovenija na tem področju tudi v prihodnje odigrati pozitivno vlogo. Glede krepitve zunanje in varnostne politike v povezavi s solidarnostjo je menil, da gre za dvosmerno razmerje, pri čemer je bolj v ospredju vprašanje pomanjkanja solidarnosti, kar poudarjajo tudi v zvezi NATO, ko izpostavljajo povezavo med enotnostjo in na drugi strani solidarnostjo. V tem kontekstu je osvetlil razliko med EU in zvezo NATO, pri čemer je slednjo opredelil kot zavezništvo, katere edini pravni temelj je evroatlantska pogodba, ob tem pa poudaril, da tovrstna vojaška zavezništva temeljijo na zaupanju, to pa izhaja iz enotnosti in solidarnosti. V nasprotju s tem je pojasnil, da je EU zasnovana na skupnih pravnih temeljih, ki hkrati prinašajo tudi več dvomov. Strinjal se, da je zato potrebna vrnitev k vrednotam, ki se zaradi evolucije ravno tako spreminjajo in razvijajo, predvsem pa vedno bolj kompleksno postaja tako zunanje kot tudi notranje okolje, ki prinaša še različna stališča, mnenja in nenazadnje tudi interese. Ključno je vprašanje, kako to moderirati, s čimer se ne sooča le EU, temveč tudi druge mednarodne organizacije, ki jih sestavljajo različne suverene države. Zaključil je z mislijo, da je potrebnega več dialoga, z namenom, da se najde skupni imenovalec, predvsem pa je pomembno, da na koncu pride do sprejema konkretnih odločitev. Menil je, da bo na ta način tudi zunanja in varnostna politika EU postala bolj konkretna. Doc. dr. Ana Polak Petrič, veleposlanica Republike Slovenije na Japonskem in v Republiki Filipini, je dejala, da nedavna zavezništva v Indo-pacifiški regiji AUKUS in QUAD, iz katerih je bila EU izvzeta, ne predstavljajo dejstva, da zanjo v regiji ni mesta. EU tam še vedno zasleduje podobne cilje, zato je potrebno, da to delovanje ostane komplementarno in se z novimi pobudami dopolnjuje. V vezi s tem je izpostavila zlasti negativne reakcije Francije po sklenitvi zavezništva AUKUS ter zaskrbljenost, da je podobno mnenje deloma delila tudi EU. Menila je, da se je na tej točki pojavilo vprašanje, ali bo Francija, ki je po izstopu Združenega kraljestva iz EU v Indo-pacifiški regiji vodilna evropska država, zato spremenila svoj pristop do regije. Ponovno je poudarila, da mora EU v prvi vrsti stremeti k sodelovanju s tamkajšnjimi zavezniki. Glede odločanja s konsenzom in prihodnosti tovrstnega odločanja je osvetlila konkreten primer odločitve arbitražnega sodišča v Haagu iz leta 2016 v primeru Filipini proti Kitajski, kjer so se Kitajski očitale številne kršitve določb Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS). Ko je arbitražno sodišče Kitajsko obsodilo, da je kršila Konvencijo, se države članice EU niso mogle poenotiti do vprašanja in je zato EU ostala indiferentna. Ker so danes okoliščine drugačne, zavedanje o dogajanju v regiji pa je vedno večje, je ocenila, da mora biti EU sposobna enotno zastopati vrednote in ideje za katerimi stoji tako doma, kot tudi v regiji Indo-pacifika. Jernej Müller, politični direktor in generalni direktor Direktorata za skupno zunanjo in varnostno politiko na Ministrstvu za zunanje zadeve, se je glede krepitve zunanje in varnostne politike v povezavi s solidarnostjo strinjal z dr. Kopačem. Kot primer je opisal stališče EU do turških aktivnosti okrog Cipra, ko je bila poleg solidarnosti držav članic do Cipra prisotna komponenta tudi vztrajnost Cipra, ki je na vsakem zasedanju vztrajal, da pride do sprejema končne odločitve in jasnega stališča EU do tega vprašanja. Menil je, da je za krepitev učinkovitosti EU v svetu pomembna združitev obeh omenjenih komponent. V povezavi z vrhom EU-Zahodni Balkan je menil, da je ta vsekakor prinesel otipljiv napredek, kljub temu, da ne v tolikšni razsežnosti, kot je bila želja Slovenije. Zahodni Balkan je sedaj po definiciji regija, ki je za EU strateškega pomena, dosežen je bil dogovor o rednem vsakoletnem poteku vrha, pomembne pa so tudi konkretne rešitve in dogovorjeni projekti, s katerimi bo EU v prihodnje izboljšala tudi življenje prebivalcev v regiji in jim povrnila zaupanje v evropsko perspektivo. Ob zaključku se je predsednica OZP Monika Gregorčič zahvalila vsem sodelujočim in zaključila z mislijo, da so bili na današnji razpravi poudarjeni ključni elementi na področju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike EU. Izrazila je upanje, da je bila s to razpravo pridobljena tudi pozornost širše javnosti ter na ta način okrepljeno zavedanje o pomenu zunanjepolitičnega delovanja EU in predvsem Evrope kot celote.